ija, ija ooo. Tako smo si prepevali v prejšnjem tednu, ko smo odšli na obisk kmetije. Delfinčki smo se z avtobusom odpeljali na kmetijo Sonček, ki leži le lučaj od mesta Koper, v vasici Elerji. Tam nas je odprtih rok pričakala Tajina mamica Daša.
Predstavila nam je Paka. Se vam že kaj sanja, kdo bi to lahko bil? Pako je konj čokoladne barve , star krepkih 20 let in je na trenutke prav len … seveda, kako ne bi bil, če pa tako rad jé. Prav zanimivo je bilo videti, kako prijazen je bil do otrok; to pa zato, ker z njim največkrat opravljajo hipoterapijo (za duševne in invalidne bolnike), saj ima, kot pravi Tajina mamica, »pravi karakter«. ☺
Da smo premostili začetni strah pred bližino konja, smo ga najprej pobožali, nato pa si nadeli čelado in pogumno zajahali konja. Ja, ja, prav ste prebrali, otroci so samostojno jahali konja. »Kako je bilo fino«, so govorili.
Paku smo pomahali v slovo in šli na ogled preostalih živali. Spoznali smo dva vietnamska prašička, ki sta hitro pritekla iz hleva, ko so jima ponudili kruh. Za konec smo na pašniku pozdravili še kozo Hano. Sledila je še težko pričakovana malica. To je stvar, na katero otroci čakajo od samega vstopa v avtobus.
Njam, njam, prav vse smo pojedli in si kot pravi prijatelji ponudili oreščke in piškotke. Zahvalili smo se za prijazen sprejem in odhiteli proti vrtcu. Obljubili smo, da se kmalu spet vrnemo.
Neža
